---

♪ Vlado Kreslin - Cesta ♪ .:N.O.V.I.C.E.:.    Tu zgoraj v levi kot je dodana pesem Cesta od Vlada Kreslina. To pesem ima Borko v telefonu in si jo včasih zavrtita ob kakšnem počitku ali na koncu dneva pred spanjem. Tudi vam želim prijetno poslušanje ob branju novic. Naš najboljši glasbenik pa jima sporoča: "Obema popotnikoma pa želim, srečno pot in naj jo uživata !!".  Vlado, hvala ti.

Translate this page:

---

Četrtek, 29.7.2010 Ernest je že v Sloveniji, čez nekaj ur bo doma...

Po treh dnevih vožnje z avtobusi in vlaki je danes ob 15h prispel v Koper.

Sedaj se vozi proti domačemu Celju, od koder je 1. maja peš krenil na 3.000km dolgo pot do "konca sveta" na rtu Finisterre v severozahodni Španiji.

Trije naporni meseci so za njim, poln je občutkov, ki jih ta trenutek še ni mogoče z besedami opisati. In iskreno povedano komaj čaka, da pride domov, k svoji družini in o utrujenosti niti ne razmišlja kaj dosti. Vesel je, da mu je uspelo.

Bravo Ernest, še enkrat iskrene čestitke za uspešno zaključen projekt Od Celja do Atlantika 2010.

Z modro črto je prikazana prehojena pot od Celja do Atlantika.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Torek, 27.7.2010 Ernest srečno prispel do cilja, 3.000km je prehodil v 85 dneh...

V nedeljo 25.7. je Ernest prišel na cilj, na "konec sveta", kot pravijo točki na rtu Finisterre ob Atlantskem oceanu pri kraju Finisterre.

Prehodil je približno 3.000km v 85 dneh, kar je resnično izjemen dosežek.

Na blogu lahko preberete prispevka, ki ju je napisal Ernestov prijatelj Zdenko Jakop.

Sedaj preostane Ernestu še pot domov in komaj čakamo, da se tudi Ernest sam javi na blog in napiše svoje občutke po tako dolgem in napornem romanju.

Rt Finisterre. Avtor: Maksim. Romarski čevelj. Avtor: G. Stanley. Klikni na slike za večje fotografije.

Čestitamo mu za izjemen dosežek, ter da bi se dobro odpočil in regeneriral v krogu svoje družine.

Lep pozdrav,

Dejan, Marja in vsi ostali, ki smo spremljali njegovo pot in bili pogosto z njim v naših mislih.

---

Četrtek, 8.7.2010 Ernest hodi po Španiji že teden dni, zelo je vroče...

Ernest se nahaja v kraju, ki se imenuje Villafranca. Ta kraj se nahaja na 950 m nadmorske višine in danes je 7. dan odkar je Ernest v Španiji. Danes je prehodil okrog 35km, skupno pa že preko 2.000 km.

Hoja čez Pireneje je bila zelo težavna, 20km etape v hribih so bile tako "dolge" kot 30 ali celo 35 kilometrske etape po bolj ravnih predelih.

Prvih nekaj dni v Pirenejih je bil Ernest še vedno pod zelo močnim vtisom Lurda, kjer se pretakajo izredno močne energije. Namreč Lurd (francosko Lourdes) je mesto in romarsko središče v jugozahodni Franciji, kjer naj bi se leta 1858 prikazala Devica Marija.
Kmalu za tem so v mesto pričele prihajati množice romarjev in turistov. Lurd je danes glavno krščansko romarsko središče. Vsako leto ga obišče okoli 6.000.000 romarjev in turistov (v Franciji ima le Pariz več nočitev na leto). Mnogi med temi obiskovalci so bolniki, ki upajo na ozdravitev s pomočjo lurške vode, ki naj bi imela zdravilne učinke. Množice jo pijejo in se z njo umivajo. Od leta 1860 je Lurd obiskalo preko 200 milijonov obiskovalcev, Rimskokatoliška cerkev pa je uradno priznala 67 čudežnih ozdravitev.

Votlina v Lurdu. Avtor: E. Brunner. Klikni na sliko za večjo fotografijo.

Ernest gre vsak dan že zelo zgodaj na pot. Tako ima vsak dan ob 9h za sabo že 20 km s postanki, saj je zjutraj lažje hoditi, ker še ni tako vroče. Čez dan temperature sežejo tudi do 36°C. Na poti srečuje dosti ljudi, pravi, da so Španci prijazni do romarjev in jih spoštujejo.

Sedaj se nahaja približno 220 km od meje, do Santiaga de Compostela  ima še 526 km. Jutri bo prišel v Burgos, od koder bo imel manj kot 500 (okrog 490) km do Santiaga.

Počutje je dobro. Španijo občuti v vsej njeni veličini - vročina in pristne stare vasice. Je tudi zelo prijazna do romarjev, saj je v vsaki vasi poceni hostel oziroma albergo - od 5eur do 8eur, kjer lahko prespi. Če jo primerja z Italijo, je Španija veliko bolj poceni in prijazna, kar se tiče prenočišč pa tudi odnosa ljudi, ki jih srečuje. Vodo lahko dobi kjerkoli. Če vpraša pri hiši, jo dobi brez problema.

Hrana je v Španiji draga, a cenejša kot v Franciji. Za zelenjavo mora odšteti kar nekaj denarja, da ne jѐ samo testenin, ki so na njegovem jedilniku vsak dan. Kupil je tudi mleko, ki je bilo presenetljivo poceni - dal je 0,70 eur za liter. Od Lurda naprej po albergih (Albergue po špansko) v kuhinjah dobi tudi več hrane, ki jo pustijo ostali romarji - sladkor in podobna živila. Ko sva se pogovarjala je ravno kuhal, polžke in šampinjone iz konzerve. "Gobe, enkrat za spremembo", pravi.

Ernest gre zgodaj spat, ker je utrujen od poti, ki je, roko na srce, ekstremna za "navadne smrtnike". Pravi, da so Španci pravi ponočnjaki saj se pri njih nočno življenje začne komaj ob 10h zvečer, ne glede na dan ali letni čas. Zabavajo se do zgodnjih jutranjih ur in po tem tudi dolgo spijo. Ernest nima nič proti hrupu, ker je itak preveč utrujen, zdi se mu celo zanimivo.

Lep pozdrav vsem, ki mislimo nanj.

Marja

---

Sreda, 9.6.2010 Pol poti je mimo, danes je v Montpellierju...

Danes se Ernest nahaja v mestu Montpellier, prespal bo v centru mesta v albergu. Montpellier leži ob Sredozemskem morju, z 265.000 prebivalci je osmo največje mesto v Franciji ter najhitreje rastoče mesto v Franciji v zadnjih 25 letih. Klima je tipično Sredozemska, povprečna temperatura v juniju pa 25,6°C.

Danes je zmerno deževalo, ne premočno, tako, da se je dalo hodit. Drugače pa Ernestu, kot mi je povedal, dobro služi vreme, namreč prejšnje dni je bilo vseskozi sončno.

Včeraj je prvič hodil skupaj s skupino petih romarjev, 2 para in en "solo" romar, vsi Francozi. Skupaj so hodili, zvečer poiskali prenočišče kjer so skupaj večerjali in zjutraj zajtrkovali. Zelo zanimiva izkušnja.

Predvčerajšnjim pa je hodil 35km čisto sam, med vinogradi in sadovnjaki. Pojedel je nekaj marelic, pa tudi bele murve so že dozorele, ob poti je bilo tudi veliko pol divjih češenj, katerih se je kar najedel.
Pot je bila vzorno markirana, tako, da se tujec ne more izgubiti.

Dan prej, v nedeljo, je imel na listku napisano telefonsko številko alberga, kjer je načrtoval prenočitev. Nekaj časa je razmišljal kaj bo z njo, saj ne zna francosko in ne more poklicati oziroma povprašati ali imajo prosto posteljo. Ravno ko je hotel listek vreči v smeti sta se pripeljala dva policista na motorjih. Brez razmišljanja je stopil do policistov, pokazal listek s telefonsko številko in ponudil svoj telefon. Policista sta takoj razumela kaj hoče, poklicala v albergo in se dogovorila za prenočitev.
V albergu je sledilo še eno prijetno presenečenje, namreč Ernest je lastnici alberga pokazal papir na katerem ima v francoščini napisano kdo je, od kod prihaja in kam je namenjen pa mu je lastnica rekla, da lahko prespi zastonj, ker prihaja od tako daleč. Rekla mu je tudi naj vedno pokaže ta papir, saj v albergih radi naredijo popuste za romarje, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev, ali jim celo ne zaračunajo nič. Da bo presenečenje popolno, je Ernestu prinesla čokolado, kekse in posodico jagod, resnično je bil prijetno presenečen nad prijaznostjo.

Pa tudi sicer je Ernest povedal, da so Francozi zelo prijazni in gostoljubni. Omenil je tudi, da je dan prej, v soboto, prišel v nek kamp kjer je receptorka znala Nemško in sta se tako lažje vse dogovorila. Naredila mu je tudi popust in zaračunala 9 eur za nočitev. Delavec v kampu mu je pokazal kje naj postavi šotor, takrat pa se je nekoliko zapletlo, saj se je Ernest prav spozabil, da je svoj poškodovani šotor odvrgel že v Italiji, malo pred francosko mejo. Namreč šotor mu ni kaj prida koristil in je praktično predstavljal samo dodatno težo, zato se je Ernest odločil, da bo raje nosil kakšno plastenko vode več, ki mu bo veliko bolj koristila v teh vročih dnevih kot pa puščajoči šotor. Žal so pravila kampa takšna, da v spalni vreči na prostem ni dovoljeno prespati ampak mora obvezno imeti šotor. Spet se je pokazala prijaznost domačinov, ki so pripravljeni pomagati, tako je vrtnar kampa odšel domov po svoj šotor in ga posodil Ernestu, da je lahko prenočil v kampu.

V petek je Ernest prvič v svojem življenju prenočil v ženskem samostanu pri nunah. Bilo je v Monastère de l'Epiphanie v Eygalièresu. Tam imajo posebna pravila tudi glede oblačenja, na primer, če je gost v kratkih hlačah si mora obvezno obleči dolge, v kolikor jih nima pa mu prinesejo nune nekakšno pregrinjalo. Samostan je zelo zanimiv, ima majhne sobice 2m x 1,5m, v sobi pa je postelja, umivalnik in majhna mizica. Vhod v sobo je iz dvorišča, tako, da iz sobe ne moreš priti v notranjost samostana ampak moraš najprej na dvorišče in nato skozi drugi vhod prideš v notranje prostore. V samostanu imajo zelo lepo mašo, kjer pojejo psalme in naredijo zares posebno vzdušje. Povabile so ga na večerjo in zajtrk. Gostu postavijo na uporabo skodelico in nato si sam vzame kar želi na večji dolgi mizi, kjer je kar obsežna izbira hrane, dve vrsti zelo dobre zelenjavne juhe, veliko je sira, sadja in zelenjave.
Izjemna izkušnja, ki mu bo še dolgo ostala v spominu.

Samostan Monastère de l'Epiphanie. Avtor: A. Kletti. Klikni na sliko za ogled originalne fotografije.

V krajih kjer sedaj hodi teče reka Durance. Ob reki so mnogi kampi, zelo veliko je raftarjev. Hodi 20km oddaljen od sredozemskega morja, nadmorska višina je le 20 do 25m, namreč ob cesti so table na katerih je napisana nadmorska višina in ima kar nekoliko čuden občutek, ko vidi tako nizke številke, saj še ne dolgo nazaj je hodil po hribovitih poteh, ki so potekale na višinah krepko nad 1.000m nadmorske višine.

Za romarje je ob poti precej prenočišč t.i., albergov (l'auberge pèlerin), cena na nočitev je 10eur za romarje, ki pa morajo imeti poseben romarski potni list (Credencial del Pelegrino ali po francosko Le carnet de pèlerin), nekakšen pasoš, v katerega v albergih odtisnejo svoj žig. Tej žigi imajo tudi en poseben pomen, poleg potrdila, da si res hodil po romarski poti, je žig prejšnjega dne nujno potreben, če hočeš plačati nočitev po ceni za romarje. Kajti, če nimaš odtisnjenega žiga od prejšnjega dne, potem ti enostavno zaračunajo višjo ceno, kot da nisi romar. V bistvu je to nekakšna varovalka, da ne bi turisti izkoriščali posebej ugodne cene namenjene romarjem. Ernest je dobil ta potni list v Arlesu.

takšen izgleda romarski potni list, klikni na sliko za ogled podrobnosti

Ker so dnevi zelo vroči gre na pot že zelo zgodaj zjutraj, takoj ko se zdani, da naredi čim več poti preden postane prevroče. Popoldan poišče prenočišče in si pripravi večerjo, to je njegov glavni obrok, takrat se dobro naje in popije liter in pol do dva litra vode. Sam se rad pošali, da je kot kamela, ki si naredi zalogo za naslednji dan.

Trgovine so v Franciji v večjih krajih malenkost dražje od slovenskih, v vaseh pa so cene nekoliko višje. Hrano si kupuje sproti in si ne dela zalog, saj mora paziti, da nahrbnik ni pretežak. Obleko pa si pere sproti in zaenkrat mu vse, tako obleka, kot obutev, še vedno dobro služi.

Povedal je tudi, da je sedaj, ko hodi po Franciji precej bolj sproščen kot pa v Italiji, kjer je že opoldan razmišljal o tem kje bo prespal in tuhtal ali bo uspel dobiti prenočišče ali ne.
Domačini so tu v Franciji res prijazni in veliko ljudi je pripravljenih na pogovor.

Ernest pošilja lepe pozdrave vsem, ki mislijo nanj, hvala vam dragi prijatelji.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Četrtek, 27.5.2010 Jutri bo v Franciji. Po štirih tednih hoje se še vedno počuti odlično...

Ernest je včeraj prenočil v Susi, rimskem antičnem srednjeveškem mestu, slabih 50km pred francosko mejo. Spal je v cerkvi, ki ponuja plačljiva prenočišča. Povedal je, da se počuti kot v hotelu, cena na nočitev pa je 20 eur. Predvčerajšnjim je prespal v župnišču v kraju Sant'Ambrogio di Torino, dan prej pa v hostlu v Torinu, kjer je odštel 15 eur za nočitev, kar je zelo ugodna cena, še posebej v primerjavi s cenami v bližajoči se Franciji, kjer so prenočišča precej dražja.

Torino, ki je dokaj veliko mesto z 910.000 prebivalci, je bil najbolj težaven odsek do sedaj, predvsem zaradi gostega prometa in slabe orientacije, saj ni nobenih markacij, pa tudi mimoidoči mu niso znali pokazati prave poti. Namreč vsi so mu govorili na katero št. avtobusa naj gre, pravo smer hoje pa ni znal nihče pokazati.
Te dneve je bilo tudi zelo vroče, v torek je bilo v Torinu že ob 9h zjutraj 31°C. Vremenska napoved za kraje, kjer bo hodil naslednje dni, je kar ugodna. Napovedano je sončno vreme, nekaj dni pa tudi oblačno, toda suho. Upajmo, da bo napoved držala in da ne bo dežja ter neviht, ki so še posebej nevarne v hribovitih predelih, kjer se nahaja Ernest.

V torek je tako stopil na srednjeveško romarsko pot imenovano Via Francigena, ki poteka od Rima do Canterbury-ja v jugovzhodni Angliji, po tej poti tudi sedaj hodi.
Na poti je srečal par iz Nizozemske, ki hodita v nasprotni smeri, od Santiaga proti Rimu. Sicer ne v enem kosu, ampak v več etapah. Vsako leto prehodita en del poti, bolj turistično, saj si vmes ogledujeta krajevne znamenitosti in naredita precej manj kilometrov na dan, kot pa če bi šla na pravo romanje. Znala sta Nemško, pogovorili so se o poti, ki sta jo prehodila. Dala sta mu nekaj napotkov glede poti, ki je pred Ernestom, svetovala sta mu nekaj odsekov, kjer je bolje, da gre po cesti, saj so nekatere stranske poti slabo označene, pa tudi precej nevarne.

Jutri bo štiri tedne od kar je Ernest šel od doma na to pot. Zdravje je v redu, tudi bolečina, ki jo je občasno čutil v nogi, kadar je počival, je minila. Tudi psihično je zelo v redu, skratka počutje je odlično. Jutri bo prišel v Francijo, šel bo čez prelaz Montgenevre, kot je že Zdenko napisal v prejšnjem prispevku. Ernest je tudi povedal, da so ob cesti že dvojezične table v italijanskem in francoskem jeziku in že razmišlja kako bo ogovoril mimoidoče v Franciji, saj ne govori francoskega jezika. Vsaj tiste najpomembnejše fraze se bo moral naučiti.

Recimo: Ernest de la Slovénie vous envoie mes meilleurs voeux. :-)

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Ponedeljek, 24.5.2010 Pred Ernestom je hribovje in vzponi, Francija je blizu...

Ernestov prijatelj g. Zdenko Jakop je na blog napisal kar nekaj zanimivih komentarjev, ki sem jih z veseljem prebiral saj je veliko povedal o poti po kateri hodi Ernest. Namreč Zdenko dobro pozna to romarsko pot, se občasno sliši z Ernestom po telefonu in mu pove kakšen napotek ali predlog glede poti, ki je pred Ernestom.
Prosil sem ga če lahko pošlje na e-mail kakšen komentar, ki bi ga jaz objavil med prispevke.
Imel sem namen objaviti prispevek na Ernestovem blogu, toda potem sem razmišljal, da je blog nekako osebna izpoved in so tam zapisane Ernestove misli oziroma dogodki, ki jih on doživlja, zato bom prispevek objavil raje tukaj na spletni strani.

Prepisujem iz e-maila Zdenka Jakopa, ki sem ga prejel včeraj zvečer:

Ernest počasi zapušča Padsko nižino. Levo od njega se že dvigajo hribi in pred seboj ima prave gore.
Od Benetk na komaj nekaj metrih nad morjem, se je v teh dneh dvignil na vsega 300 do 350m nadmorske višine.
Trenutno je v kraju Chivasso vsega 30 km do Torina. Tu bo prespal, potem se bo usmeril proti Susi, ki je na 500m nadmorske višine, sledi resen vzpon na prelaz Mongenevre, ki je na meji s Francijo in na višini 1912m.
Pravo visokogorje z vrhovi tudi nad 3000m.
Od tu dalje je romanje prava gorska tura, spanje zunaj nemogoče, koče polne in drage.
Želim mu vse dobro in ga priporočam v varstvo Lirške Marije in sv. Jakoba, kamor je usmerjen njegov korak.

Zdenko najlepša hvala za zgornji prispevek, Ernestu pa želim srečno pot.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Petek, 21.5.2010 Posijalo je sonce, Padska nižina pa ponuja zanimive razglede...

Po dobrem tednu dni sva se včeraj zvečer slišala z Ernestom. Bil je zelo dobre volje, vesel, da mu gre veliko bolje saj je deževje ponehalo pa tudi ljudje, ki jih srečuje na poti, so bolj odprti in veliko lažje dobi prenočišče. Danes je tri tedne od kar je šel na pot, trenutno se nahaja v Padski nižini pri kraju Pavia, kakih 30km pod Milanom. Prečkal je mogočno reko Pad, povedal je tudi, da je naokrog veliko riževih polj in pokrajina je precej zanimiva. Zadnja dva dneva je bilo sončno, sonce je že dokaj močno in se mora večkrat namazati predvsem po ušesih, da ga sonce ne preveč opeče.

Včeraj popoldan se je ustavil v lokalnem bifeju, da si malo odpočije , tam so ga domačini takoj ogovorili in pokazali veliko razumevanja do romarjev, pelegrinov, kot jim pravijo Italijani. Plačali so mu tudi pijačo in zaželeli srečno pot, bil je zelo presenečen nad mimoidočimi, ki so mu mahali, hupali in ga pozdravljali, eden je celo ustavil avtomobil in skozi okno zaželel "buon camino", srečno pot, in mu pomahal. Pozna se, da tam poteka starodavna romarska pot Jakobova peš pot, saj domačini dobro poznajo romarstvo in so zelo prijazni.

Predvčerajšnjim je bilo že pozno popoldan in ravno, kadar je pomislil, da bo treba začeti spraševati za prenočišče, je slišal glasove, ki so prihajali iz nogometnega igrišča, kjer so mladeniči imeli trening. Stopil je do njih, ter neglede, da ne razume jezika so se takoj sporazumeli. Fantje so hitro razumeli kaj potrebuje, poklicali so bližnjega župnika, ki je Ernestu odklenil učilnico, kjer je potem prespal. Včeraj pa mi je rekel, da bo prespal v župnišču, "na pravi postelji", kot se je sam izrazil, tako da se je lahko dobro odpočil in naspal.

No do sedaj je imel res srečo kar se poti tiče, saj je na skoraj vsakem križišču srečal nekoga, ki mu je pokazal pravo pot. Pazljiv mora biti na mimo vozeče avtomobile, za katere je presenečen kako hitro vozijo, pravi, da, če bi pri nas tako vozili bi najbrž bilo trikrat več nesreč, pa tudi tovornjaki znajo biti nevarni na ozkih cestah, kjer se jim skoraj nimaš kam umakniti.

Za seboj ima že 700km, prihodnji teden pa računa, da bo prišel v Francijo, eno največjih evropskih držav, ki med drugim velja za dokaj drago državo. Moral se bo tudi privaditi na drugi jezik, Francoščina je sicer v osnovi nekoliko podobna Italjanščini, izgovorjava besed pa je precej drugačna.

Zadnjih nekaj večerov je imel zelo slab signal na telefonu ali pa ga celo ni bilo, izgleda, da tam kjer hodi je nekoliko slabše pokrito z gsm signalom, zaradi česar se je javil nekaj dni kasneje kot sem pričakoval. Sicer je Ernest precej izkušen in sem nekako kar zaupal, da je z njim vse v redu in da se mi pač ne javi zaradi kakšne težavice s telefonom ali mobilnim omrežjem.

Ernest pozdravlja vse, ki njegovo pot spremljate preko bloga in spletne strani, ter ostale, ki so z mislimi skupaj z njim.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Sreda, 12.5.2010 Ernest je v redu, preko 400km poti je za njim, veliko je deževalo...

Včeraj me je Ernest poklical iz Italije, natančneje iz mesta Padova. Opisal mi je pot in dogajanje, pravi da ni utrujen in da mu gre pot dobro od nog.
Sicer je precej moteče, če veliko dežuje, še posebej težavno je prenočiti, takrat si ne more postaviti šotora na odprtem ampak potrebuje streho ali vsaj nadstrešek. V tuji deželi je zelo težko dobiti streho nad glavo, ko je komunikacija popolnoma nemogoča. Ernest dobro govori Nemško, toda v predelu Italije, kjer te dni hodi, skoraj nihče ne govori Nemško.

V teh krajih so ljudje precej zaprti in nezaupljivi do tujcev. Ernestu se je večkrat zgodilo, da so se mu izognili oziroma niso bili pripravljeni na pogovor. Nepoznavanje jezika domačinov je za Ernesta ovira, ki pa je le ni nemogoče premagati, da bo ta naloga lažja sem Ernestu napisal nekaj stavkov v italjanščini s katerimi bo lahko povedal nekaj osnovnih podatkov, ter kaj potrebuje. Upam, da mu bo sedaj lažje vzpostaviti komunikacijo.

Zanimalo me je kako je z obutvijo v takšnem vremenu, povedal mi je, da ko dežuje ima obute čevlje, ki ne premočijo, tako ima stalno suhe noge, v suhem vremenu pa obuje sandale, da se noge odpočijejo.

Pogledal sem vremensko napoved za kraje ob njegovi poti in napoved pravi, da bo do nedelje deževno, v nedeljo zvečer naj bi dež ponehal in potem bo sledilo nekaj lepih predvsem suhih dni in noči, tako da bo nekoliko lažja hoja in prenočevanje.

Ernestu želim čim manj preprek na poti, srečno prijatelj.

Sicer pa lahko več preberete na njegovem blogu, kjer Vojka redno poroča o dogajanjih na poti.
  p.s. 15 maja bo 15 mesecev od kar je Ernest odprl svoj blog in do danes je bilo zabeleženih že preko 1.300.000 obiskov.
  Včeraj je blog obiskalo 3.040, danes pa 3.610 oseb.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Petek, 30.4.2010 Ernest jutri na 3.000km dolgo pot od Celja do Atlantika!

Jutri, dne 1.5.2010 bo Ernest Večko odšel na 3.000km dolgo pot od Celja do Atlantika.

Več o tej poti si lahko preberete v rubriki Projekti (Projekt 2010).

Ernest se bo javljal na njegov blog vsak drugi dan, v kolikor pa ne bo imel signala pa vsakih nekaj dni. Tukaj med novicami pa bodo občasno objavljene novice ter zemljevidi prehojene poti.

Pot je izredno dolga, Ernest računa, da jo bo prehodil nekje v 75 dneh, če ne bo kakšnih večjih nevšečnosti na tej precej nepredvidljivi poti.

Želimo mu veliko sreče in lepih dogodkov na poti, pa da bi se zdrav vrnil domov, Ernest srečno.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Ponedeljek, 4.1.2010 Srečno v letu 2010! Vsem ljudem, ki naju poznate in spremljate, pa tudi vsem ostalim, želiva zdravo, srečno in mirno novo leto, polno veselja in lepih dogodkov. Ernest in Borko z družinama. p.s. Čestitkam se pridružuje tudi urednik spletne strani, srečno!

---

Četrtek, 25.6.2009 Včeraj sta uspešno zaključila projekt Z Braillom po Sloveniji 2009.

Ob 16.25 sta Ernest in Borko prišla na Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Slovenije v kopru. Tam sta predala še zadnjo deveto poslanico, ki jo je pošiljal predsednik Zveze medobčinskih društev slepih in slabovidnih Slovenije g. Tomaž Wraber.

Poslanica je napisana v dveh izvodih, en izvod je napisan v brajici namenjen slepim, en izvod pa je napisan s povečano pisavo namenjen slabovidnim.

Na društvu ju je zelo lepo sprejel tajnik društva Aleksander Novak s sodelavcem. Pogovorili so se o prehojeni poti, vtisih in o tedanjih občutkih ob zaključku tako zahtevne poti. Aleksander je bil res odličen gostitelj in lahko iskreno pohvalimo sprejem koprskega društva, ki ponuja prijeten ambient, je tudi zelo lepo urejeno in prostorno, šteje pa dobrih 400 članov.

Aleksander je v imenu predsednika Zveze MDSSS g. Wraberja, prebral čestitko ob uspešno realiziranem projektu.

Po prijetnem pogovoru sta pobrala precej težka nahrbtnika in se odpravila na železniško postajo, od koder sta se ob 19.12 odpeljala proti domu. Projekt  Z Braillom po Sloveniji 2009 se je tako uspešno zaključil. Bila sta zelo dobro razpoložena in polna energije. Oba sta zatrdila, da sta se zadnje dni tako sprostila in toliko navadila na hojo, da bi lahko še kar naprej hodila in nista znala povedati koliko dni bi še zdržala takšen tempo hoje. Ernest je bil mnenja, da ob zadostnem spanju in sprotni regeneraciji bi bilo mogoče hoditi tudi celo življenje, a to je bolj teorija, vprašanje če je to v praksi tudi mogoče. Jaz sem prepričan, da sta res sposobna hoditi še kar nekaj dni, no mogoče bo pa prihodnje leto še daljši in zahtevnejši projekt, ekstremna pohodnika sta pokazala, da zmoreta zares veliko.

 

Kratka video posnetka iz včerajšnjega zaključka projekta Z Braillom po Sloveniji 2009. Klikni na puščico za ogled.
Predaja poslanice.	Zadnji koraki projekta Z Braillom po Sloveniji 2009.

Lep pozdrav,

Dejan Renčelj

---

Starejše novice so premaknjene na pod-stran,
če želite pogledati prispevke o poti
Z Braillom po Sloveniji 2009,
ter ostale starejše objave kliknite tukaj.

---

Get this widget!