Projekt 2010:
"Od Celja do Atlantika 2010"

Napisati nekaj o sebi, predvsem pa o projektu, ki ga še nisem končal in je še pred mano, ni lahko.

Sedaj, ko je še nekaj dni pred tem, da stopim na svojo najdaljšo pot, mi je nekako težko in hkrati lepo pisati o tem, kaj imam v načrtu za letos. Torej že leta 2004, ko sem bil z Borkom v Španiji, sem se odločil, da se tja še vrnem, če ne prej, ko bo spet Jakobovo leto, to je takrat, ko pride god sv. Jakoba na nedeljo, ta svetnik je namreč zavetnik Španije in Portugalske.

Mogoče nekaj besed o tem. V Evropi obstaja veliko romarskih poti, najvažnejši in najbolj obiskani pa sta pot v Rim in seveda v Santiago de Compostela (krajše: Santiago). Pot v Santiago je stara več kot tisoč let. Torej iz celotne Evrope in tudi Rusije romajo ljudje že zelo dolgo, prastare poti so speljane iz vseh večjih središč, s povezavami na te glavne poti je Evropa dobesedno prepletena. Tudi v Sloveniji ni nič drugače in odkrivajo ter označujejo se vedno nove. V Sloveniji obstaja društvo Prijateljev poti sv. Jakoba in njena ustanovitelja gospa in gospod Rigler iz Ljubljane, se izjemno trudita, da se poti oživijo in ustrezno označijo. Te poti prihajajo iz Avstrije preko naših krajev in se priključijo na glavno pot, ki je vodila iz Balkana preko Zagreba, Ljubljane v Trst in naprej preko Italije. Torej, če si predstavljamo kot več rek - veletokov, ki imajo vedno manjše pritoke, potočke, torej do izvira in vsak tak izvir je bil romar, ki je poromal iz svojega kraja Kompostelje v Španijo. V tistem času so se ob poteh gradile cerkve, samostani, razvijala mesta, odpirali so se hospici za pomoč romarjem. Veliko romarjev se je ustavljalo v teh krajih, delali za hrano, se učili in prenašali svoje znanje na druge. Tudi takrat so bili nevarni časi in preko nekaterih območij so romarje spremljali plačani vojaki - vitezi. O tem je napisanih veliko zgodb, a vsak romar je zgodba zase. Vsak romar je imel tudi svoj namen zakaj v Santiago. Nekdo je romal iz čistih verskih razlogov, dati čast in spoštovanje sv. Jakobu na ta način, nekateri so se zaobljubili, da bodo po storjenem delu ali ozdravitvi romali v Santiago. Nekateri so bili poslani od duhovnikov, da s tem opravijo pokoro za takrat storjena huda dela - greh. Tisti, ki so lahko, torej premožni, so tudi plačali, da se je romanje opravilo za njih in v njihovem imenu. Kot sem prej napisal, nekateri so bili poslani, da s tem odkupijo svoje grehe, med njimi tudi celjski grof Urlik II, ki je leta 1430 poromal s svojim spremstvom v Španijo. Bilo je obdobje, ko je veljalo prepričanje, da je romanje v Kompostelje višek veljave in največ, kar lahko storiš. Veliko romarjev je na poti tudi ostalo, nekateri so si poiskali nov dom, predvsem na poti domov, ko je bilo romanje že opravljeno, drugi so končali pod meči razbojnikov, drugi spet niso bili kos velikim naporom in se je romanje za njih končalo tragično. Znano je, da so ob slovesu v domačem kraju, pri odhodu, zvonili zvonovi kot na pogrebu in so se od romarja poslovili tako kot da se ne bo več vrnil. Tisti, ki so se po dolgi poti vrnili, so bili deležni velikega spoštovanja in privilegijev. Obogateni z novimi znanji, izkušnjami, so spreminjali takratna prepričanja in način življenja. Romar, ki je prišel v Santiago, je običajno poromal še do Atlantika, tam pobral školjko, Jakobovo školjko in to je bil eden od dokazov v tistem času, da mu je romanje uspelo in je prišel do kraja, ki ga še danes imenujejo konec sveta. Jakobova školjka pa se je do danes ohranila kot razpoznavni znak ter oznaka za Jakobovo pot.

Tako sem prišel nekako do današnjih dni, ko še vedno veliko ljudi roma v Santiago. Sodobni romarji v glavnem po španskem delu »Camina«, na izhodišče pa se pripeljejo z različnih strani sveta. Na poti srečaš popotnike iz Avstralije, Japonske, Amerike in seveda iz cele Evrope. Tudi sodobni romar ima vsak svoj cilj in na koncu svoje doživetje. Vsak ima svoj namen, tudi sodobni romarji romajo iz verskih razlogov, potem osebnih, očiščevanje, spoznavanje sebe, srečanje s seboj, avanturizem , pohodništvo, dokazovanje in še bi lahko našteval, vsak ve zase.

Pot, ki jo želim opraviti poteka preko Slovenije do Gorice, severne Italije v smeri proti Torinu, potem preko Francije do Lurda, nato Pireneji in končno Španija. V Španiji po zadnjem delu Camina in nato do Atlantika, na »konec sveta«, vrnitev v Santiago, tu pa bom videl, kako bo finančno in časovno, tako, da se bom sproti odločil.

To je zelo na kratko napisano in upam, da bom, ko se vrnem, imel dosti več za povedati o doživljajih na poti, o ljudeh, ki jih bom srečal.

Ob tej priliki bi se zahvalil vsem, ki mi pomagate, da bom lahko tudi z vašo pomočjo prehodil to dolgo pot. Hvala družini, ki me razume in podpira, hvala Hervisu za copate in podporo. Hvala vsem tistim skritim, ki so v mislih in molitvi z mano. Posebno mesto pa gre Planinskemu društvu Grmada za psihološko in tudi izdatno finančno pomoč in seveda Dejanu in Marji, ki urejata to stran.

Hvala Bogu, hvala vsem.

Ernest

Prikaz poti od Celja do Atlantika:

Klikni na sliko za večji prikaz.

Izvleček iz knjige avtorja Milana Vinčenca
"Romanje v Kompostelo nekoč in danes"
Za povečavo kliknite na tekst ali slike:


Za povečavo kliknite na slike ali tekst.